ponedeljek, 27. maj 2013

...delo, delo, samo delo...

Vem ja, komaj sem ustvarila blog in spisala uvodne besede, že sem poniknila med pozabljene. Pa nisem pozabljena, sploh ne, če sodim po telefonskih klicih na telefoninu in po klikih na fejsbuku. Le blog je moral čakat, ker ni tukaj nikogar, ki bi me cukal za rokav.

Med vseki kliki in klepeti pa treba tudi kaj delat. Nekaj neobhodno potrebnih stvari, da družina funkcionira, a o kuhanju in likanju kdaj drugič. Nekaj za dušo in finančno neodvisnost, o tem pa danes in zdaj. Da je kvačkanje in pletenje moja stara velika ljubezen, ne morem skrit in to ve marsikdo. Je pa bila ta ljubezen nekaj časa globoko potlačena tja med prah in naftalin, ker so imeli otroci in služba enostavno prednost. Potem je udarila bolezen in za nekaj časa onesposobila roke, takrat sem se v sebi dokončno poslovila od svoje ljubezni. ni mi bilo lahko v duši, ampak kar se mora, se pač mora. Potem prva operacija, potem druga operacija in končni rezultat skoraj odličen, leva roka kot nova, desno so sicer operaterji pokvarili, ampak če je volja je tudi moč in po prvih poskusih in novem prijemu kvačke in pletilk v roke je delo steklo :) aaaaaaaaaaaah božansko, prvi šal...pa kapa...pa še en šal...pa pulover za hčerke...pa božična darila za vsakogar nekaj, pa gamaške za male sončke...toooooooooooo, spet lahko delam, kar imam najraje. Pa kaj, če počasneje kot nekoč, pa kaj, če drugače kot nekoč, pa kaj, če kljub bolečinam uživam...

In med vsemi užitki sem se nekega dne odpravila čez mejo v Italijo ( saj ne, da imam par sto metrov do meje :P ) in med nakupovanjem blaga za šivanje prefirbcam tudi vse, kaj je novega na policah. Med literaturo za ustvarjanje mi je pogled obstal na mali knjižici s kvačkanimi torbicami, mah, nč posebnega. Pa mi prodajalec reče, da če želim poskusiti kaj novega, ima tudi materijal za tiste torbice, ima tudi "fetucio". Pokaže mi velike kolute širokih trakov različnih maetirjalov, različnih barv...iz tega naj bi skvačkala torbico????? Ma tip se verjetno heca, odložim knjižico in grem domov. Moj naslednji obisk trgovine je bil kmalu za tem. Spet popasem firbec, kaj ima novega in spet se prlepim na tisto knjižico...naključje? Pogledam v košaro s trakovi...kupim kilogram fetucie ( ja, na kilo se tole kupuje ) kupim par ročajev in grem domov. Hja, ok, kaj pa kvačka???? treba desetko, doma je nimam...hop nazaj po kvačko, zvečer pa prvi poskus...uspešen, zaspala sem zadovoljna. Ma ko se zdaj, po petnajstih skvačkanih torbicah ozrem na prvo, je tako simpl, tako nedolžna v svoji preprostosti...

Ja, zdaj jih je že veliko, nekatere še doma, nekatere se potepajo z novimi lastnicami po svetu, tudi v tujini, ja. Obožujem jih moje kvačkanke, vsaka je bila narejena s svojo energijo :) zato je vsaka unikum :) Tudi današnja, srebrna večerna torbica je nekaj ekstra...

Aaaaaaah, ljubim delo...


 




 





 




petek, 17. maj 2013

...in rodil se je v mukah...

Hja, tako je to, če si rojen davnega leta 70', ko še ni bilo računalnika na vasi, kaj šele, da bi imela vsaka hiša svojega ali celo vsak član družine svojega. Rodil se je v mukah tale blog, ampak če imaš ob sebi najstnico, ki obvlada sceno na ekranu, se rojstvo zaključi z lupčkom :) Hvala angel moj, brez tebe bi še zdaj rojevala :) blog namreč...pa še vprašanje, če bi zdaj živel. No, ampak zdaj je tukaj, zdaj je moj, zdaj je naš...

Zakaj sem ga ustvarila? Zato, ker sem preprosto klepetulja, ki je večkrat ja kot ne sama v svojem ustvarjalnem kotičku in včasih zapaše deliti misel ali dve še s kakšno umetniško dušo. Včasih zapaše kaj lepega deliti z drugimi, včasi zapaše deliti z drugimi tudi kaj manj prijetnega...in ker je facebook zelo zasičena frekvenca, kjer sem sicer prisotna, sem se odločila odpreti svoj blog. Ja priznam, malček treme je, malček tistega prijetnega ščemenja v trebuhu, ker se odpira nov svet...ampak ker ga gledam skozi čisto okno, verjamem, da bo obzorje mavrično...

Pa radi se imejte do naslednjič...